Naslednje vedenje duha o sebi je, da je čuteč. Sebe najdemo določene tako in tako. Tako moja občutja postanejo neki vnanji in neki notranji svet. Nastopi tudi neki lasten občutek pomanjkljivosti, v sebi nahajam neko oporečje, ki grozi da me bo razkrojilo. Ohranjam se  in skušam odpraviti pomanjkljivosti, tako sem gon in to postavljam nasproti negaciji, pomanjkljivosti. Predmet na katerega meri gon, je potem predmet moje zadovoljitve, ponovne vzpostavitve moje enotnosti. Smo bitja narave in gon je nekaj čutnega sploh. Po tem določilu bi bil človek isto z živaljo; zakaj v gonu ni nobenega samozavedanja.

Človek pa ve sam zase in to ga razlikuje od živali. Je misleč; Mišljenje pa je vedenje občega

Z mišljenjem vsebina postane enostavna, tako je človek tudi sam poenostavljen, tj. nekaj notranjega, idejnega. Še več; jaz sem tisto notranje, enostavno; in le tako, ko jaz stavim vsebino v tisto enostavno, postane obča, idejna.

Kar je človek realno mora biti idejno. Vedoč za tisto realno, kot tisto idejno neha biti zgolj nekaj naravnega, biti izročen svojim neposrednim zorom in gonom, njih zadovoljitvi in produkciji. Da to ve se predočuje tako, da zavira svoje gone: tisto idejno, misel, stavi med siljenje gona in njegovo zadovoljitev. Pri živalih oboje sovpade, te sovisnosti ne prekinja sama od sebe, -le z bolečino ali strahom je lahko prekinjena.

V človeku je gon navzoč preden ga zadovoljuje ali ne da bi ga zadovoljeval, vtem ko lahko zavira gone ali jim daje duška, ravna po smotrih, se določa po občem. Kateri smoter mu velja ima sam za določiti. Kar ga pri tem determinira so predstave o tem kaj sam je in kaj hoče. V tem leži človekova samostojnost, kar ga determinira to ve.

Žival svojih predstav nima kot tisto idejno, tisto dejansko; zato ji manjka ta notranja samostojnost. Tisto zunanje je ne vzdraži, če dražljaj ne leži že v njej: kar ne ustreza njeni notrini, za žival tudi ni navzoče. Med svoj gon in njeno zadovoljitev ne zmore ničesar vriniti; nima volje, ne more potegniti zavore. Človek pa ni samostojen zato, ker se gibanje začne v njem, saj se pri živali tudi, temveč ker gibanje lahko zavre in torej zlomi svojo neposrednost in naravnost.

Povzeto po: G.W.F. Hegel; Um v zgodovini