Najprej rečemo da duh ni neka abstrakcija od človeške narave, temveč je individualen, živ, dejaven, zavest ampak tudi njen predmet. Duh je torej misleč on je mišljenje nekaj takega kar je in mišljenje da je in kako je. Je vedoč. Zavest  ima duh le kolikor je samozaveden, tj. o kakem predmetu vem le kolikor jaz v njem vem za samega sebe, vem svoje določilo v njem. Vem za moj predmet in vem za sebe; tega dvojega ni ločevati. Duh si naredi torej neko predstavo o sebi o tem kaj on bistveno je, kaj je njegova narava. Ima duhovno vsebino in to duhovno ravno je njegova vsebina, njegov interes. Tako pride duh do neke vsebine, torej ne da svojo vsebino zatne, temveč sebe naredi za svoj predmet. Vedenje je njegova oblika in njegovo obnašanje, vsebina pa je ravno tisto duhovno samo. Tako je duh pri samem sebi in je svoboden. Naravo duha se da spoznati na njegovem popolnem nasprotju. Duha postavimo nasproti materiji. Kakor je teža substanca materije, tako moramo reči, je svoboda substanca duha. Filozofija nas uči,  da vse lastnosti duha obstoje le po svobodi, da so vse le sredstvo za svobodo. Materija je tolikanj težka kolikor je v njej gon k neki sredini: je bistveno sestavljena, sestoji iz samih posameznih delov, torej ni nikakšne enotnosti v materiji. Obstoji kot neko vsaksebje, in išče svojo enotnost, torej si prizadeva odpraviti samo [...]