Home/G.W.F. Hegel

Narava duha II

By |2019-11-24T23:14:25+00:0030 oktobra, 2019|G.W.F. Hegel|

Naslednje vedenje duha o sebi je, da je čuteč. Sebe najdemo določene tako in tako. Tako moja občutja postanejo neki vnanji in neki notranji svet. Nastopi tudi neki lasten občutek pomanjkljivosti, v sebi nahajam neko oporečje, ki grozi da me bo razkrojilo. Ohranjam se  in skušam odpraviti pomanjkljivosti, tako sem gon in to postavljam nasproti negaciji, pomanjkljivosti. Predmet na katerega meri gon, je potem predmet moje zadovoljitve, ponovne vzpostavitve moje enotnosti. Smo bitja narave in gon je nekaj čutnega sploh. Po tem določilu bi bil človek isto z živaljo; zakaj v gonu ni nobenega samozavedanja. Človek pa ve sam zase in to ga razlikuje od živali. Je misleč; Mišljenje pa je vedenje občega Z mišljenjem vsebina postane enostavna, tako je človek tudi sam poenostavljen, tj. nekaj notranjega, idejnega. Še več; jaz sem tisto notranje, enostavno; in le tako, ko jaz stavim vsebino v tisto enostavno, postane obča, idejna. Kar je človek realno mora biti idejno. Vedoč za tisto realno, kot tisto idejno neha biti zgolj nekaj naravnega, biti izročen svojim neposrednim zorom in gonom, njih zadovoljitvi in produkciji. Da to ve se predočuje tako, da zavira svoje gone: tisto idejno, misel, stavi med siljenje gona in njegovo zadovoljitev. Pri živalih oboje sovpade, te sovisnosti ne prekinja sama od sebe, -le z bolečino ali strahom je lahko prekinjena. V človeku je gon navzoč preden ga zadovoljuje ali ne da bi ga zadovoljeval, vtem [...]

Narava duha I.

By |2019-10-30T16:36:41+00:0024 oktobra, 2019|G.W.F. Hegel|

Najprej rečemo da duh ni neka abstrakcija od človeške narave, temveč je individualen, živ, dejaven, zavest ampak tudi njen predmet. Duh je torej misleč on je mišljenje nekaj takega kar je in mišljenje da je in kako je. Je vedoč. Zavest  ima duh le kolikor je samozaveden, tj. o kakem predmetu vem le kolikor jaz v njem vem za samega sebe, vem svoje določilo v njem. Vem za moj predmet in vem za sebe; tega dvojega ni ločevati. Duh si naredi torej neko predstavo o sebi o tem kaj on bistveno je, kaj je njegova narava. Ima duhovno vsebino in to duhovno ravno je njegova vsebina, njegov interes. Tako pride duh do neke vsebine, torej ne da svojo vsebino zatne, temveč sebe naredi za svoj predmet. Vedenje je njegova oblika in njegovo obnašanje, vsebina pa je ravno tisto duhovno samo. Tako je duh pri samem sebi in je svoboden. Naravo duha se da spoznati na njegovem popolnem nasprotju. Duha postavimo nasproti materiji. Kakor je teža substanca materije, tako moramo reči, je svoboda substanca duha. Filozofija nas uči,  da vse lastnosti duha obstoje le po svobodi, da so vse le sredstvo za svobodo. Materija je tolikanj težka kolikor je v njej gon k neki sredini: je bistveno sestavljena, sestoji iz samih posameznih delov, torej ni nikakšne enotnosti v materiji. Obstoji kot neko vsaksebje, in išče svojo enotnost, torej si prizadeva odpraviti samo [...]